Čeprav ima toplo afriško podnebje za naše selivke obilno hrane, vendar nobena ne ostane tam. Za nje so tiste dežele vendarle tujina, zato tam tudi nobena ne poje niti ne gnezdi. Ko se spomladi po naših holmih začne tajati sneg, jim neki notranji glas govori, da v njihovi domačiji spet sije toplejše sonce in s čudnim nagonom se vračajo v svoj rojstni kraj.