nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Dejanje Katarininega izstopa iz dotedanjega življenja in pot čez kontinent se mi je že ob začetku pisanja kazalo kot nekakšna oblika leta iz stvarnega v imaginarno ... in to je bilo mogoče v času, sredi katerega sem naenkrat stal; v času, ko so čudeži še mogoči, ko stara ljudska verovanja poznajo svoje svetnike enako dobro kot svoje sorodnike, ko angeli še letajo okrog vaških zvonikov in demoni, ki jih Jezus nažene v svinje, topotajo čez slovenske dežele, ko so v gozdovih pošasti in ko hudič s svojimi skušnjavami še preži na človeške duše, ko je vsak presežni simbol mogoče razumeti tudi v naturalistični formi in ko je vse to naenkrat v vse hujšem nasprotju z napredkom, ki ga v sedemnajsto in osemnajsto stoletje prinese pozitivizem z eksaktnimi znanostmi. Osemnajsto stoletje je čas silovitega vzpona pozitivizma, že tudi svobodomiselnosti, a hkrati je to čas, ko ljudje še živijo s svojimi starimi verovanji, iz te razpetosti tudi rase, upam, neka posebna
atmosfera, nevidna notranja napetost besedila. In negotovost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani