nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To je bil embrio, daljna slutnja romana, ki sem ga zares začel pisati veliko pozneje, a takrat tako, kot je pri literaturi edino mogoče, iz življenjske zgodbe, izmišljene, a postavljene v zelo konkreten slovenski in evropski okvir: kelmorajnska romanja in sedemletna vojna v Evropi sredi osemnajstega stoletja. Velike romarske procesije na poti za zlato skrinjo v Kölnu, od katerih se je v današnji čas ohranilonekaj ljudskega izročila in redki dokumenti, in vojaške kolone na svojih ubijalskih pohodih, tudi nanje je ostal spomin v slovenskih ljudskih pesmih, romarji in vojaki iz slovenskih dežel, eni in drugi so hodili vsak za svojim negotovim visokim in nizkim, božjim in človeškim ciljem.
In sredi tega časa ženska, ki se sredi patriarhalnih, duhovno, moralno in telesno zamejenih razmer odloči za odhod od doma iz nejasne slutnje, iz hrepenenja po begu od življenja, ki je zanjo predvidljivo: samota, staranje, od časa in okoliščin, ki
jih ne mara in delujejo proti njej.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani