nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Želel sem napisati roman o živih ljudeh, takih, ki bi lahko iz onega časa zatavali med nas ali iz našega stoletja v dobo baroka; o neki ženski, katere ime je v njegovem naslovu, kajti ona je “po sebi”, kot bi rekel pesnik Grafenauer, oba moška, ki prekrižata njeno življenjsko in romarsko pot, sta po tistem, kar je zunaj njiju, kar ju določa močneje kot njuni izvirni osebnosti. Želel sem napisati tudi berljivo besedilo, a o tem, kaj je to berljivost, je danes mogoče postavljati vsakršna in zelo raznorodna vprašanja. Vsekakor sem spremenljivi tematiki prilagajal slog pisanja; kadar je pogled obrnjen navznoter, k človeškemu nemiru, imamo dinamične in jezikovno ritmizirane pasaže, v “epskih predelih” realistično valovanje prostora in časa, hotel sem jezikovno razgibanost, predvsem pa notranjo, nevidno napetost med vsebino in slogom, ki se mi zdi pri vsakem pisanju ključna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani