nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Premišljeval sem tudi o možnosti, da bi napisal zgodbo iz kakšne Caravaggieve slike, sakralne ali pa tako naturalne, kakor je Izdiralec zob, vznemirjala me je misel, kako bi bilo mogoče z besedami izraziti nekaj, kar je v slikarjevih potezah tako samoumevno, silna telesnost, ki rase iz senc in teme in je obsijana z udarci svetlobe od zgoraj, imaginarne in onstranske.
To je bil embrio, daljna slutnja romana, ki sem ga zares začel pisati veliko pozneje, a takrat tako, kot je pri literaturi edino mogoče, iz življenjske zgodbe, izmišljene, a postavljene v zelo konkreten slovenski in evropski okvir: kelmorajnska romanja in sedemletna vojna v Evropi sredi osemnajstega stoletja. Velike romarske procesije na poti za zlato skrinjo v Kölnu, od katerih se je v današnji čas ohranilonekaj ljudskega izročila in redki dokumenti, in vojaške kolone na svojih ubijalskih pohodih, tudi nanje je ostal spomin v slovenskih ljudskih pesmih, romarji in vojaki iz
slovenskih dežel, eni in drugi so hodili vsak za svojim negotovim visokim in nizkim, božjim in človeškim ciljem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani