nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Mi smo samo droben člen v verigi med človeško preteklostjo in prihodnostjo, preteklost se zliva v naš čas in ko se spremeni v jezikovni organizem, tako imenovane zgodovine ni nikjerveč, je samo še literatura, v tem primeru oblikovana v roman.
Zdaj, ko sem vsako leto po nekaj mesecev živel v baročni dobi, se mi zdi, da nobena druga doba ne prej ne pozneje ni bila tako polna kontradikcij in paradoksov. To je prava doba preloma, ko se še poslednjič razmahnejo stara ljudska verovanja in velika romanja, ko se v misijonih prepletajo Carissimovi moteti z zaklinjanjem gozdnih duhov, ko je jezuitski red na svojem vrhuncu in hkrati tik pred padcem ... ni čudno, da tudi doba, ko se je razmahnila nenavadna umetnost, nemara nasprotna današnjemu prevladujočemu okusu, umetnost hkratne telesnosti in duhovnosti, divjega nasilja in blagega potovanja k imaginarnemu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani