nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Nekaj pripomb k romanu Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Sliši se zelo abstraktno, a v mislih sem imel neko konkretno zgodbo iz sodobnega življenja, človeški preplet treh oseb, ki jih pri njihovih razmerjih vodijo strasti njihovih duš in teles. Stvarnik, ki spremlja razplet in ga tudi komentira, bi bil avtor, a hkrati tudi oni veliki mož iz mojega otroštva, ki v nekem drugem mojem romanu drži v rokah kroglo sveta na vrhu oltarja, kroglo, ki mu v nekem prizoru zdrsne iz rok in se zakotali po cerkveni ladji. Premišljeval sem tudi o možnosti, da bi napisal zgodbo iz kakšne Caravaggieve slike, sakralne ali pa tako naturalne, kakor je Izdiralec zob, vznemirjala me je misel, kako bi bilo mogoče z besedami izraziti nekaj, kar je v slikarjevih potezah tako samoumevno, silna telesnost, ki rase iz senc in teme in je obsijana z udarci svetlobe od zgoraj, imaginarne in onstranske.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani