nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: List pred feminalom, poved v sobesedilu:
Toda ob dolgotrajnem napornem branju tega kipečega besedila, polnega zvarkov, ki smo jih prvič okusili, polnega likov in legend, ki se nam zdijo v tem kontekstu nekako domači in dojemljivi; ob tem težkem branju razpoznavamo, da so življenjske in kuharske umetnije vseh teh silnih ženščin segale čez tisto plast Grassovega pisanja, ki samo sebe utemeljuje in pojasnjuje. V kuharski in življenjski šoli mitološke trijoškaste Aue iz kamene dobe, Wigge iz železne, Mestwine iz časa pokristjanjevanja, Dorotheje iz štirinajstega stoletja, nune Rusch iz časov lutrovsko-papeških homatij,kašubske Agnes, krompirjaste Amande Woyke, revolucionarne Sophie Rotzoll, proletarske Leni Stubbe iz prve vojske, pa Billy iz šestdesetih, in slednjič kantinerke Marije iz gdanskih ladjedelnic; v njihovi veličastni življenjski šoli se je Grassu med brbotanjem juh in obar, med lečami, kašami, krompirjevimi juhami, telečjimi pleči, ribjimi golaži, skubljenjem toplih gosi, med njihovimi
piskri, kotlički pa tudi med njihovimi voljnimi bedri, maščobnimi trebuhi, vitkimi boki, gotskimi in baročnimi krasotami (pač odvisno od okusa dobe), med njihovimi joški, jamicami in škripajočimi posteljami ... med vso kuharsko umetnostjo se mu je zgodilo to, da je življenje prekipelo čez robove njegove (listove) teze, čez robove smislov, namenov in dobrih napotkov za prava, avtentična razmerja med ljudmi. Svojo tezo je brez dvoma utemeljil: moška zadeva je v teh tri tisoč letih spodletela v vsej svoji tragični veličini, prava zgodovina človeškega življenja in preživetja se je dogajala v kuhinjah in posteljah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani