nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Literatura in angažma, poved v sobesedilu:
Lenijin zaplet z ruskim vojnim ujetnikom Borisom sredi Nemčije leta 1943 mi je namreč do kraja in definitivno potrdil njeno mejno socialno in mitično človečnostno pozicijo, ki se mora bralcu bolj odprte glave pravzaprav razkriti že prej, že tedaj, ko naša junakinja s toliko nezavzetosti, površnosti in hladnokrvnosti spremlja nemške militaristične in nacistične homatije in norije, da kaj drugega kot Madona pri najboljši volji ne more biti. Zato sem naslednjih 200 strani prebral bolj iz radovednosti; KAKO bo avtor speljal zadevo do konca, se pravi, ali bo vztrajal pri svojem reporterskem pripovedovanju, ali pa bo skušal razgibati monotono čvrstost in enovitost tega sloga; KOGA bo izbral za nosilca prihajajočih tendenc, kdo bo tisti, ki bo v Lenijini družbi simbolno označeval nove socialne premike; KAJ bi rad pisatelj s tem risanjem človeških razmerij na robu velikih socialnih procesov dosegel, kajti brez namena to do utrudljivosti vztrajno brskanje po življenju
neke ženske in skupine okrog nje prav zagotovo ni; KAKŠNO temeljno sporočilo bi zatorej rad nudil potrpežljivemu bralcu in kakšen smisel ima pravzaprav te vrste literatura, kot je Böllova, se pravi do družbenih tokov, do prevladujoče morale, do pridobitniške miselnosti skeptična in kritična literatura, ne sicer tendenčna, neprogramatična, vendar angažirana, v tradicionalnem humanističnem smislu dejavna, agirajoča, v podtekstu deloma celo agitirajoča literatura.
In še je vprašanj, ki so se mi odpirala ob tem eklatantnem primeru angažiranega proznega pisanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani