nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Brioni / Eseji in drugi zapiski, poved v sobesedilu:
Pravijo, da je ksenofobija težko določljiv, navadno precej prikrit pojav v tradicionalnih družbah, a v tej družbi je ne bo tako težko določiti in razkriti, ne bo je treba iskati po zakotnih oštarijah, kjer so še včeraj psovali jugoviće, danes pa argentince, tudi ne po temnih ulicah, kjer je kak današnji poslanec streljal bosancem pod noge, danes pa ga tisk slavi kot branitelja pred tujci in Evropo in globalizacijo, nič ne bo treba iskati; svoje ksenofobne zmerljivke so naši ksenofobi ponosno izgovarjali pred mikrofoni in televizijskimi kamerami. V parlamentarni razpravi ob Bajukovi kandidaturi je ostalo na magnetofonskem traku neprecenljivo gradivo za bodoče raziskovalce slovenske ksenofobije, se pravi izrazov zaničevanja, antipatije in sovraštva ne samo do tam navzočega ksenosa, ki je sicer govoril slovenščino lepše, zanesljivo pa bolj artikulirano kakor parlamentarni ksenofobi, temveč smo slišali bogat cvetnik kulturnega, političnega in
emocionalnega zaničevanja tujih družb, kulturnih vrednot, tujih šol; česa vse nismo slišali o Argentini, o univerzah, na katere je hodil ksenos, kakšna sociocentričnost in miselna avtarkija je bila tukaj na delu, kakšna samozadostnost predstavnikov rodovne in ideološke avtarkične skupnosti! In pri tem niso sodelovali samo poslanci nacionalne stranke, ki so jo želeli nekateri liberalni demokrati ob njenem nastanku prepovedati, tako so govorili tudi liberalni demokrati sami, tudi nekateri, ki se imajo za levičarje, s častnimi izjemami, to je vendarle treba reči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani