nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Brioni / Eseji in drugi zapiski, poved v sobesedilu:
Takrat, sredi osemdesetih let, se je nenadoma zdelo, da resnica našega življenja niso več ideologije in zaprti klavstrofobični prostori nacionalnih držav, temveč nekaj širšega, globljega in starejšega. Ne da bi sami vedeli, kdaj, smo se znašli v »komičnem klubu«, kot je to reč imenoval pokojni slovenski pisatelj Marjan Rožanc, komičnem zato, ker je bila v njem nostalgija po nečem, kar je bilo preživelo in kar je obstajalo na začetku stoletja, kar je imelo zmuzljivo in nedoločeno identiteto, ki smo jo iskali povsod, od baroka do fin de siècla, od literature Musila, Rotha, Kafke, Haška, Krleže, od Cankarja do Kundere, Konrada, Esterhazyja in Magrisa, komičnem tudi zato, ker je bila resnica o Srednji Evropi zmeraj nekaj lebdečega, bila je čudna utopija, ki je gledala hkrati nazaj in naprej. Vendar je bila utopija, čutili smo, da segamo čez nesmiselne ideološke shizme, preko nacionalnih meja in državnih jurisdikcij in da se v tem komičnem klubu pogovarjamo
svobodno, mimo ljudi, ki imajo oči okrvavljene od ideoloških in nacionalnih sovraštev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani