nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
In na podoben način sem se lahko zazrl tudi v jeseniško zaporedje obrazov, kot da bi bilo edino, in kot da bi mi dajalo dostojanstvo, ki ga v lastni deželi nikoli nisem izkusil, ne na sebi ne na kom drugem - ali, pač, že, na očetu, ob veliki noči, v vogrški cerkvi, ko je, odet v škrlatno ogrinjalo do tal, skupaj z nekaj drugimi vaškimi moškimi, počepnil pred votlino, ki naj bi pomenila prazen grob od mrtvih vstalega, se nato, v enem sunku, pred njo plosko iztegnil in, pokrit z rdečino voščenih lis, ne da bi ga bilo moč prepoznati, tiho obležal na trebuhu. In kakor je oče v radijskem koncertu poimenoval inštrumente, tako sem zdaj iz prometnega in tovarniškega hrupa slišal posamezne šume, jasno ločene drug od drugega, treskanje odbijačev na postaji sočasno z drdranjem nakupovalnih vozičkov v supermarketu, sikanje pare iz dimniškega ustja obenem s praskanjem čevlja na visoko peto, udarec kladiva obenem z lastnim vdihom in izdihom. In taka nepričakovana
sposobnost poslušanja, tako sem pomislil, je prihajala prav tako, dovolj čudno, od nečesa, kar tukaj ni bilo prisotno, česar ni bilo, kar je izostalo, kar je bilo v slovenskem industrijskem mestu odsotno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani