nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ja, v domačih mestih se nisi mogel, kadar si stopil na cesto, uvrstiti v noben val, ampak so te tisti, ki so že od nekdaj, skupaj s svojimi psi, hudobno hodili na preži v krogu in ki so bili, nezmotljivo, kakor je bilo v navadi takih na krožno hojo prekletih, prepričani, da so v vsem tem na pravem mestu in da imajo prav, kakor se mi je zdelo, nemudoma vtaknili v vrečo ali luknjo. Ali je čista domišljija, da sprejemam, tudi še danes, marsikateri ‘Bogdaj!’, ki mi v domači državi zazveni nasproti, namesto kot pozdrav kot grožnjo (‘Sem z geslom, ali -!’); in da, predvsem, kadar se derejo otroci, pogosto nehote dvignem obe roki? Vedno znova sem čutil, kako me avstrijska množica, avstrijska večina, pa naj sem hodil na robu ali v sredini, ocenjuje, sodi, obsoja, in tako razsodbo sem vedno znova tudi sprejemal, ne da bi seveda spoznal, v čem je bila moja krivda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani