nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Čemu mi je dajala predjutranja, na prvi pogled tako pusta industrijska pokrajina tukaj v Jugoslaviji, kakor da bi jo nevidne roke za vso prihodnost ohranjale v teku, čisto drugačen vtis o delavcih, ja, ljudeh nasploh, od tistega, kakršnega sem bil vajen doslej v lastni deželi? Ne, to ni bilo odvisno, kakor so nas poučili, od temeljito različne ‘gospodarske in družbene ureditve’ (čeprav bi mi bilo všeč, da bi bil brez obraza, da bi nosil številko namesto imena, se odpovedal svoji samostojnosti ali celo dozdevni svobodi); in to tudi ni bila samo tujina (čeprav sem že prvega dne mnoge od tukajšnjih običajnih prizorov občutil kot poživitev in novost): bilo je več kot zgolj predstava ali občutenje - bila je gotovost, končno, po skoraj dvajsetih letih življenja v brezkrajevni državi, v ledeni, neprijazni, ljudožerski tvorbi, stati na pragu v deželo, ki me ni, za razliko od tako imenovane rojstne dežele, zahtevala kot šoloobveznika, kot vojaškega,
civilnega ali nasploh ‘staležnega’ služabnika, ampak, nasprotno, ki sem jo lahko jaz zahteval zato, ker je bila to dežela mojih prednikov, in tako, z vso svojo tujostjo, tudi moja lastna dežela, končno! Končno sem bil brezdržaven, končno sem bil lahko, ne da bi moral biti kje stalno navzoč, brezskrbno odsoten, končno sem se počutil, čeprav ni bilo videti nikogar, med sebi enakimi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani