nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Pomni: uničujoče ni bilo morda to, da je železna palica, štrleča iz stene rova in ukrivljena navznoter, spominjala na mučenje ali usmrtitev - uničujoče, pri živem telesu, je bilo to, da sem, brez družbe in tudi samemu sebi v nobeno družbo več, pred njo, tako kot ona pred mano, ostajal nem. Palico sem sicer videl upognjeno v obliki črke S, števila 8, violinskega ključa, toda to je bilo nekoč; ‘Pravljica o S, Osmici in Violinskem ključu’ je izgubila svojo znamenjsko moč.
Od tega kraja torej nato nikakor nisem zbežal v grozi pred njegovo zgodovino ali pred tamkajšnjo tihoto, zadušnim zrakom, udorom stropa, paznikom proge - njemu bi se dal celo hvaležno zagrabiti za ovratnik in ozmerjati v jezikih zemeljskega kroga -, ampak v enem samem kipenju groze nad obenem izvensvetovno onemelostjo, ki je navalila name, in katere ime je bilo uničevanje duše, še po telesni smrti, in ki se zdaj, potem ko poskušam o njej pripovedovati, ponavlja spet
močneje, siloviteje, nevarnejše: če sem lahko takrat z nekaj koraki stekel na prosto, moram danes, ko se mi ne prikazuje nobeno izogibališče, nobena vdolbina, noben obzidek več, obsedeti v predoru, in moja edina pot k človeštvu je v tem, da stvarem nemega planeta, čigar ujetnik sem, v želji, da bi bil pripovedovalec - po lastni krivdi! -, nadenem oči tiste besede, ki me bo pomilostila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani