nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Najhuje je bilo, da se ni noben stavek končal, da so bili vsi na sredi pretrgani, zavrženi, pohabljeni, pokvečeni, neveljavni, in da se pripovedovanje obenem ni smelo nehati, da sem moral, brez oddiha, začenjati kar naprej na novo, jemati nov zalet, iskati nov začetek, da sem bil, izgleda, v tem tako bogato besednem kot nesmiselnem, brezsmiselnem, razvrednotujočem ritmu, uničujočem v vzvratnem teku tudi smisel, ki se je podnevi že našel, doživljenjsko preklet. Pripovedovalec v meni, še pravkar dojet kot skriti kralj, je garal, privlečen v sanjsko luč, kot jecljajoč prisilni delavec, iz katerega ni bilo nobenega uporabnega stavka, v oklepu pripovedi, ki se je razrasla v pošast in ki jo lahko konča le smrt, in ki jo z budnimi čuti občutiš kot nežnost samo. Duh pripovedi - kako hudoben je lahko postal!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani