nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Metlovska železniška postaja leži proč od vasi, na robu dobravskega gozda; za ravnino Podjunskega polja, kjer je vse, kar štrli - hiše, drevesa, celo cerkve -, navadno, kot tamkajšnji stanovalci, bolj drobno in nizko, pa mogočna, visoko delujoča stavba, iz neometanega, skalnato sivega kamna. Celo uro sem hodil pred njo gor in dol v praznem, nobenega šuma razen škripanja žlindrastega kršca pod nogami, in onstran v soncu svetlečih se enotirnih prog, tu in tam vršenje v borovcih, ki se mi s svojimi ozkimi debli in z majhnimi temnimi storži prikazujejo danes kot značilnost vse pokrajine, skupaj z belino brez, ki so posamič obrobljale gozd (celo z belimi nadzemeljskimi koreninami), takrat še ne preseljenih v travnate vrtove kot okrasno rastlinje. V prvem nadstropju železniške postaje je bilo stanovanje uradnika, na oknih pretrgane zavese in pred njim rdeče migotajoče pelargonije v zabojčkih, ki jih tudi tukaj ne manjka in katerih vonj se mi je doma vedno
upiral.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani