nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
V resnici nismo takrat drug k drugemu našli niti ob obedu: očetu so hrano, kot da bi delal še zunaj, pri hribovskih kmetih ali v hudourniških jarkih, odnašali v trdno zaprti pločevinasti posodi čez v delavnico, mati se je nahranila ob kuhanju, pri štedilniku, sestra, kot se je za ‘moteno’ spodobilo, je zajemala iz kozice na stopnički ob pragu, in jaz sem jedel tam, kjer sem hodil ali stal. Vsi smo nato hrepeneli po prihodu kvartopircev, ne samo, ker je bil oče redno zmagovalec: mir, v katerem je tam prestoloval in si drznil odigravati velike igre drugo za drugo, je izžareval veselost, ki je vpenjala tudi poražence; voljno so se smejali zraven vsakič, ko se je zgodil tako redek pljusk smeha, ne škodoželjen ne pomilovalen, enostavno zmagovalen, svoboden pljusk smeha z vratolomnostjo uspešnega igralca. In partnerji so bili očetovi prijatelji, hlapci kot on, ki so kot igralci postali enakorodni, vaška gospoda, domačini, govorniki,
pripovedovalci, z nikomer nad seboj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani