nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ves čas sem tajil, in končno sem to tudi postal: končno ni bila zmedenost, nikogaršnjost samo ona, ampak tudi jaz; končno je imela sokrivca, zaveznika, in bila je lahko ob meni. Njen pogled, namesto da bi me zadel, je na meni počival, in če mi je doslej napovedoval zlo, mi zdaj ni oznanjal nič drugega kot veselje ob moji, njeni, najini prisotnosti; pri tem pa se ni nikoli vsiljevala, samo dogajala se je, umikajoča se vsakemu tretjemu, kadar sem ga potreboval, kot čisti namig, znamenjsko.
V moji predstavi je sestrina drža sedenje, mirno, pokončno posedanje, z rokami poleg sebe na klopi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani