nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Pokazali so se v gibanju, korak za korakom, od vrste do vrste zmeraj enaki, prazni, beli, vetrovni, in imel je privid, da je to isti majhen prostor, ki ga ni samo spremljal, ampak mu je sunkovito vzletal vnaprej; zračna sapica, ki je v kotičkih oči vsakič ptičasto vzprhutala, čakala name, nato pa spet odletela. Na prelogu se je iz brazde zvrtinčilo za pest koruznih plev v višino, bledorumeno listje je najprej nekaj časa lebdelo na mestu, nato pa se je počasi, v stebričasti obliki, pognalo preko tal, in v ozadju je vozil vlak, za katerega se je zdelo, medtem ko je skoraj izginil v megli, da je na tirničnem nasipu zdaj postal, zdaj švignil daleč naprej, prav tako sunkovito kot tisti zračni nekaj zraven mene. Proti domu sem tekel, goreč, da bi pripovedal tisto, o čemer sem vedel že na pragu, da tega ni mogoče pripovedovati neposredno, in tudi ne ustno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani