nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Hrepenel sem, da bi spet živel na skrivnem, kot teh šestnajst let prej, skrit v širni, modri vdolbini svoje šolske klopi, kjer o meni ni mogel imeti nihče nobenega še tako visokega mnenja - ja, zdaj, potem ko sem nekomu postal znan tako blizu, kot niti dvojniku, strašečemu njega dni pogosto v meni, šele zares in šele lepo na skrivnem. Veljati v določenem trenutku kot vzorec ali celo kot čudež, in sicer ne morda pred drugimi, ampak pred samim seboj, tega ni bilo mogoče vzdržati; zahrepenel sem, da bi izginil v protislovjih. Tako sem se, prav ko me je, po vmesnem vprašanju, dokazujočem najbrž spet enkrat moje ‘somišljenje’, zadel veliki pogled veselja, ja, ganjenosti, tako grozno spačil, samo da bi ga odvrnil od sebe, toda mladega učitelja je, to sem začutil v istem trenutku z njim, zadelo v srce.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani