nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Tirnice so bile skoraj vedno globoko vrezane v kraško skalovje kot v kanjon, in tako so šumi bližajočih se vlakov, drdranje in hruščanje, odmevali kot v rovih podzemeljske železnice. Zvonjenju na postaji je pogosto neposredno sledil tisti močni žvenket zunaj v pušči, kot da bo vlak že v naslednjem trenutku švignil iz svoje skalnate votline; se izgubil spet v eni mnogih globelnih zank, pričel mnogo kasneje, ko si že pomislil na slušno prevaro, vnovič odmevati iz nepričakovane smeri, v spremstvu sonornega, ponavljajočega se trobljenja izplulega prekooceanskega parnika, in končno so kotrljajoče se kraške orgle stopile zadaj iz gluhe teme, žvižgajoče, vršeče, piskajoče, bobneče iz vseh registrov, prepoznavne po očesnem trikotniku spredaj na lokomotivi, katerih čelno oko je med približevanjem ugasnilo. Skoraj še bolj pustolovski mimovozeči tovorni vlaki, s svojimi masivnimi, popolnoma temnimi vagoni, vsak od njih pogosto različno dolg, med njimi tudi vrsta
nenaloženih podvozij s štrlečimi drogovi, navidez neskončni jermen, s silnim nabijanjem, tolčenjem, tleskanjem in z bobnenjem, v praznini nato vlečka iz vonja po jeklu ter za njo brenčanje in petje, kot da bi bil človeški svet nepremagljiv.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani