nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nikoli nisem slišal tako globokih tožnih glasov, kakršni so bili njeni zadnji dihi. Na mrtvi se je še nekaj časa premikala spodnja ustnica, v upočasnjujočem se ritmu, kot da bi tako hotela vsesati zrak; ko je tudi ta gib otrpnil, sem si predstavljal, v tej veliki tišini, ki je mašila ušesa, da je ustnica še nekaj napisala in da se je pisava zdaj iztekla. Bilo mi je, kot da sem tujko poznal, in tudi sorodnikom se je zdelo samoumevno, da sem z njimi skupaj ob mrtvaškem odru prečul noč, čeprav so se mi potem zatisnila oči pri nenehnem žebranju rožnega venca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani