nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Zdaj je imel vzrok in pravico, da me nikoli več ne pusti pri miru. Najino doslej skrito sovraštvo je prešlo v vojno, in poravnati jo je bilo treba javno, brez kakršne koli druge možnosti za izhod razen najinega skupnega padca v pekel. Da me je potem nekoč pozneje njegov oče opazil, kako sem pretepal njegovega sina, pridrvel, naju ločil, me vrgel ob tla in s svojimi hlevskimi coklami teptal po meni (pri tem pa mi med veliko litanijo v falzetu dajal imena, kakršnih se je moj lastni oče drugače znebil samo kot urokov zoper zemeljski plaz, strelo, točo in hišne ter poljske škodljivce), se je zgodilo na mojo srečo - edino vrsto sreče pravzaprav, za katero sem, ne samo takrat, ampak tudi še desetletje pozneje, sploh vedel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani