nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Pripovedoval sem dogodivščine iz svojega otroštva na Krasu, ob katerih je starka menjaje stresala glavo in kimala, kakor je to mogoče samo v začudenju nad nezaslišanim, a vendar verjetnim, in odkrival sem svoj užitek ob lažnih zgodbah, ki pa so seveda morale izhajati iz kake natančne podrobnosti ter biti tako logične kot zanosne: takšno izmišljanje je bilo del mojega veselja nad tem, da sem bil tukaj končno prost, ja, prihajalo je z isto sapico.
Pri tem pa je bila tista ženska prvi človek, za katerega sem čutil, da me je tako domislil kot tudi prepoznal. Za starše sem bil zmeraj ‘preresen’ (mati) ali ‘preveč v oblakih’ (oče); sestra je v meni videla najbrž samo tajnega zaveznika svoje norosti; prijateljičine oči, pri vsakem srečanju pogosto otrple od preplašenosti, ki se je sprostila šele, ko sem se ji končno - kar mi ni zmeraj uspelo - nasmejal od znotraj; in celo vserazumevajoči učitelj je dejal nekoč, ko sem na nekem razrednem
izletu brez razloga nenadoma zdivjal proč čez polje, v goščavo, samo stran! samo biti sam!, po moji vrnitvi s podtonom razsodbe, ki je bila nepreklicna:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani