nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Opazno je bilo, da niti en sam zid ni bil podoben drugemu: da je bil eden iz dveh kamenih vrst, drugi pa je imel med njima še plast zemlje, in navidezni kup skalovja na robu daljnega kroga je bil domovanje, poljska koča, kegljasta, s kockami, ki so se zmanjševale navzgor, s pravilnim zaključnim kamnom v obliki živalske lobanje in s strešnim žlebom, od katerega je vodila dolga cev dol do soda za deževnico, odprtina na tleh pa nikakršna slučajna luknja, ampak vhod te ‘casite’, z vrhnjim pragom, širokim kot orlovski krili, celo s sončno uro, vrezano vanj.
Nekdo stopi zdaj sklonjen ven, poldorasli, s knjigo v roki, se prelevi v moškega, in opazovalec je spet obdan z vonjem po lesu ter s sončno toploto v očetovem poljskem zaklonišču, sedi tam, iz šole takoj k svojim na njivo, pri mizi ob nalogah, bos, vidi v enem kotu, pogrnjeno z belimi prti, košaro s slanino in kruhom in z vrčkom mošta, in v drugem grm kopriv, od katerega, brez vsake sapice v
prostoru, vedno na novo odpuhne oblaček cvetnega prahu, zarisuje sončno pletivo na zemeljskih tleh, ki ga delajo razpoke in očesa v deskah, sliši zunaj glasove staršev, kako se pri delu z dveh koncev polja približujeta drug drugemu (najprej enozložno sporazumevalno klicanje - potem izmenjava besed - očetova kletev, materin posmeh - končno v sredini polja skupno ‘Malica!’), igra sam s seboj karte, prisluškuje grmenju, se iztegne na klopi, sanja, se zbudi od sršenjega brenčanja, s katerim švigne takoj cel roj bombnikov iz nebesnega čada, je jabolko, na njem svetla paslika lista, ki ga je osenčevalo na drevesu, in na peclju naguban cvet, stopi na prosto, se zdaj tudi on prelevi v odraslega, v moškega, globoko zajame sapo in dojame poljsko kočo kot sredino sveta, kjer v vdolbini, majhni kot znamenje, že od nekdaj sedi pripovedovalec in pripoveduje.
Tako prijazen je bil prostor, v katerega sem se ozrl, in takšna moč se je dvigala iz globine, da sem si lahko
predstavljal, kako tej dolini celo velika atomska strela ne bi mogla do živega; sunek eksplozije bi šel čez njo, prav tako žarčenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani