nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Zdaj sem lahko govoril o divjini in v tej krajini končno doživel, kar je, brez vode, v celoti tudi bila: nedogledna pušča, ki se samo s svojo raščo pretvarja, da jo je mogoče kultivirati, in kjer je gotovo že prenekateri krajevni nevednež v pahljajočem vetru obnemogel od žeje, morda še do konca z mehkim šumom malih jesenov v ušesu, ko mu je, skrajni posmeh, pricurljal mimo jasen gorski studenec. Že zdavnaj ni bilo nobenega ptičjega glasu več (že takoj, na robu vasi, samo še tu in tam kak čivk); še kuščarja ne ali kače. Tam je stal zablodelec, skoraj že v somraku, po poti, ki si jo je utrl skozi goščo, iznenada, na robu mogočne, kot stadion velike dolinske sklede, zgoraj okrog in okrog zapahnjene z visokim gostim pragozdnim ohlodjem, ki si ga odkril šele v trenutku, ko si se prebil skozenj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani