nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Cele ure sem se prebijal, prešerno, v cikcaku mimo številnih dolin, ki so ležale v lehah, z bledimi skalnatimi bloki na rdečeprstnih tleh, vmes štrleča pragozdna drevesa, katerih krošnje so ležale na isti višini s popotnikovi podplati. Zdaj sem lahko govoril o divjini in v tej krajini končno doživel, kar je, brez vode, v celoti tudi bila: nedogledna pušča, ki se samo s svojo raščo pretvarja, da jo je mogoče kultivirati, in kjer je gotovo že prenekateri krajevni nevednež v pahljajočem vetru obnemogel od žeje, morda še do konca z mehkim šumom malih jesenov v ušesu, ko mu je, skrajni posmeh, pricurljal mimo jasen gorski studenec. Že zdavnaj ni bilo nobenega ptičjega glasu več (že takoj, na robu vasi, samo še tu in tam kak čivk); še kuščarja ne ali kače.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani