nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
In zelena pot v bratovem vrtu, kratka, kot je bila, se je na Krasu stekala v kraški srednji pas, ki je povzemal vse poti s severa in vodil v oceansko obzorje, tako, kot se je zdaj tam na vhodu jarka kamniti jez, ki ga je nekoč zgradil brat, da bi pridobil humus, medtem samo še razvalina, nadaljeval v neprekinjenih, somernih, vijugastih kraških poljskih zidovih - kot da bi v svoji alpski deželi kar tako poniknil pod zemljo in se tukaj v bližini morja spet pojavil, nedotaknjen kot prvega dne, okrašen z južnim soncem kot za likof, bolj plemenit kot kadar koli poprej, in kot da bi s tem postalo očitno, da se čez našo celino, podobno kot kitajski, prav tako vleče evropski zid.
Ali se je bilo na stvari neke pokrajine in na dela njenih prebivalcev mogoče trajno zanesti? Kaj je bilo s tistimi brezvetrnimi dnevi na Krasu, kakršni so bili ob vsakem letnem času, brez sonca in tudi brez oblike oblaka v brezsvetnem prostoru, kjer je na goli
zemeljski ploskvi - ne obris ne glas ne barvni lesket - čez noč ugasnilo najbrž vsako življenje, ti sam pa si bil komaj še zadnji dihajoči; potrtost, ki se, drugače kot kjer koli drugje, ni omejila na trenutek prebujanja in ki je niso mogli prepoditi niti kričeči petelini niti pozneje opoldanski zvonovi, vsi enako tenki, iz stotih delov mesta (televizijske naprave, doneče iz zapuščenih hiš, in avtobusi, drveči mimo, črno drogovje, vozniki spredaj kot zdavnaj zogleneli, ki so jih držale skupaj le še njihove uniforme)?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani