nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Črke IHS nad kraškimi portali so se mi tako povezovale z letnico, ki jo je oče vžagal v čelo lesenega senika, kot zračne luknje za seno, in k temu vzorcu, kot vžganemu v preperel, svetlosiv deščeni trikotnik, sem odtlej dvigal pogled kot k tistemu enkratnemu, kar je lahko sicer samo umetnina, in na hiši nisem potreboval nobenega drugega okrasa več. In zelena pot v bratovem vrtu, kratka, kot je bila, se je na Krasu stekala v kraški srednji pas, ki je povzemal vse poti s severa in vodil v oceansko obzorje, tako, kot se je zdaj tam na vhodu jarka kamniti jez, ki ga je nekoč zgradil brat, da bi pridobil humus, medtem samo še razvalina, nadaljeval v neprekinjenih, somernih, vijugastih kraških poljskih zidovih - kot da bi v svoji alpski deželi kar tako poniknil pod zemljo in se tukaj v bližini morja spet pojavil, nedotaknjen kot prvega dne, okrašen z južnim soncem kot za likof, bolj plemenit kot kadar koli poprej, in kot da bi s tem postalo očitno, da se čez našo
celino, podobno kot kitajski, prav tako vleče evropski zid.
Ali se je bilo na stvari neke pokrajine in na dela njenih prebivalcev mogoče trajno zanesti?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani