nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Morje, vidno samo na nekaterih skoraj tajnih mestih Krasa, postane v tem vetju nikdar jenjajoča mogočna slutnja, mnogo bolj zanesljiva in učinkovita, kakor če bi se človek znašel resnično pred njim ali kakor če bi, rešen vsega, odjadral tja daleč ven. Zgolj utvara je, čutiti sol na obrazu, ne pa tudi divja zelišča z roba poti, timijan, žajbelj, rožmarin (vsi skupaj bolj trdoživi, majhni in prvobitni - vsak list in vsaka iglica že bistvo začimbe obenem - kot v naših kuhinjskih vrtovih), kope vonja skoraj že afriško robate mete, cvetne ustnice malega jesena, borova smola, kapljajoča iz dreves, brinove kroglice, spominjajoče na pijače (brez nevarnosti, da bi se z njimi opijanil). Ta veter ni dvigajoč samo zato, ker prihaja spodaj z morja: zgrabi te, strašansko nežno, pod pazduho, tako da se popotniku, tudi če se giblje proti njemu, zdi, kot da ga nosi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani