nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nekoč sedi poldorasli v mojem spominu doma ob okenski polici in izbruhne, ob misli na neznano obalno raven za vsemi gorami, v solze, tako vroče, da imajo, drugače kot občasno otroško cmerjenje, moč vzklika: so tisto, to spoznavam zdaj, prvo, kar je nevprašan, samodejno, dal od sebe - njegova prva lastna beseda.
Ta učitelj je tudi spet tisti, od katerega zdaj prevzemam postopek, da bi za poskus svoje kraške pripovedi postavil začetek (čeprav je, tako kot izbruh joka takrat ob okenski polici, v meni glas samo za ‘O krilato skalovje!’). Pričel je svojo najljubšo zgodbo, tisto o ljudstvu Maji, sicer z vzklikom, vendar jo je potem razvil, namesto iz zgodovinskega dogodka, iz zemeljske podlage.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani