nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nato sem razmišljal o govoru, ki ga je imel po nabornem izpitu obrambni usposobljevalec, ki je za to pripotoval iz garnizijskega mesta. Gugajoč se na peti in s pestjo udarjajoč po govorniškem odru, je oficir strmel v daljavo ter se tam zavedal ledenega tundrinega vetra med grobovi junakov, ki ga je vdihoval, in potem, v enem samem dolgotrajnem dretju, mehkužcem in strahopetcem ob svojih nogah pričel pihati v ušesa, nakar je po zadnjem, mozeg pretresajočem tušu s pločevinastimi činelami - ‘Ni lepše smrti kot smrt na bojišču!’ - in skupnem odpevanju državne himne, vedno znova v zadregi z besedami, udarjajoč s petami in z robom roke tipajoč se po čelu, skozi loputnico švignil nazaj v svoj pekel; za mladega Filipa Kobala prvo srečanje z blaznežem in s splošno nevarnim, za vse vrstnike pa naravni dogodek, pod katerim, kot takrat v ‘večnamenski dvorani’ okrajnega mesta, zatemnjeni za govor, nemara še danes sklanjajo glave. Toda mar ni
doživetje osamljenosti obenem odžarjalo osvobajajoče svetlobe?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani