nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Pravljice, ki jih je pisal, nikoli niso imele zgodbe, bile so goli opisi predmetov, in vsakič so se nanašale samo na posamezno stvar, samo zase, ki je morala biti seveda znana iz ljudske pravljice, kot pripomoček ali kraj dogajanja. Pri njem se zdaj ni pojavljalo nič drugega kot koča v gozdu, brez čarovnice, zašlih otrok in plamenic (kvečjemu dim je puhnil iz ognjišča, ki ga je mrzli zrak takoj odvel proč); in za sedmimi gorami ni nič drugega kot potok, tako bister, da njegovo strugo najprej zamenjaš s potjo, nato pa se v temnih, podolgovatih kamnih na poti premaknejo ribje plavuti, in končno se zasliši tudi voda, ki na okroglem, štrlečem skalovju, brzeča preko njega, ustvarja neskončni zven. Edina njegovih pravljic, v kateri se je tako rekoč nekaj dogajalo, je bil opis trnovega grmovja (seveda brez tistega zlobnega Žida, ki se raztrga v njem): ta stoji sredi neprehodne gošče, obdaja pa ga širok krog peska, v katerem se, v zadnjem stavku, nepričakovano
pojavi prvoosebni pripovedovalec ter vrže v suho goščavje pest, polno peska, ‘in nato še eno, in še eno, in tako naprej’.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani