nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
In pri tem to vendar sploh ni bilo posebno slovensko ljudstvo, ali ljudstvo s preloma stoletij, ki sem ga, s pomočjo besed, dojemal, ampak prej neko nedoločeno, brezčasno, zunajzgodovinsko - ali, bolje, tako, ki je živelo v trajni, le z letnimi časi urejeni sedanjosti, v tostranu, podvrženem zakonu vremena, žetve in živinskih bolezni, in obenem onkraj ali proč od vsake zgodovine, pred njo ali po njej - pri čemer se zavedam, da so k taki stalni sliki prispevala tudi bratova označevanja. Kako da se človek ne bi rad prišteval k tistemu neznanemu ljudstvu, ki ima za vojno, oblast in zmagoslavne pohode tako rekoč samo izposojenke, ustvari pa ime za najbolj neznatno, bodisi v hiši za prostor pod okensko polico ali, zunaj na kolovozu, za mesto na kamnu, svetlečem se od zaviranega kolesa, in ki je najbolj ustvarjalno pri poimenovanju zavetišč, skrivališč in preživališč, kakršna si lahko prisanjajo samo otroci: gnezd v podrasti, votline za votlino, plodne poljske jase
v globini gozda - in ki se mu obenem ni treba nikdar, nasproti ‘narodom’, omejiti kot edino, kot izbrano (saj vendar biva in obdeluje, kakor je razvidno iz vsake besede, na svojem)?
Kakor se je bratov delovni zvezek, brez ovinka čez drug jezik, prevajal prav v njegovo delo, v sadovnjak, tako se je zdaj njegov slovar, tja ven iz vrta, v vso pokrajino otroštva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani