nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Značilna svojevrstnost je bilo, da so iz besed za velike prostorskosti, samo z dodajanjem zloga, ne druge besede, lahko nastajale pomanjševalne oblike, zvalniki za bitja v tem prostoru, ki pa je za svoja bitja tvoril spet nekakšno zavetje: v ‘gozdu’ je bila skrita recimo ‘pogozdnica’, kar ni pomenilo samo človeške prebivalke gozda, ampak tudi pogozdno travo, določeno pogozdno rožo, divjo češnjo, divjo jablano, pravljični lik in obenem srce gozda - meniščka: šele z nekim drugim, ne z navajenim imenom, je bralec slovarja dobival čut za stvari.
Tako nežno kot robato ljudstvo je nastajalo tu pred njim, zaničujoče v mnogih inačicah hitrost v mišljenju in počasnost v dejanju; delovno (‘pri delu smo veliko spredaj’, tako neko mesto v bratovem pismu); jezik odraslih, prepleten z otroškimi izrazi; enozložen, skoraj nem, v brezupnosti, večzložen, naravnost vznesen, v veselju in hrepenenju; brez plemstva, brez vojaškega koraka, brez posestev (zemlja le
v zakupu); edini kralj pa tisti pravljični junak, preoblečen, tavajoč, na kratko prikazujoč se in spet izginjajoč. In pri tem to vendar sploh ni bilo posebno slovensko ljudstvo, ali ljudstvo s preloma stoletij, ki sem ga, s pomočjo besed, dojemal, ampak prej neko nedoločeno, brezčasno, zunajzgodovinsko - ali, bolje, tako, ki je živelo v trajni, le z letnimi časi urejeni sedanjosti, v tostranu, podvrženem zakonu vremena, žetve in živinskih bolezni, in obenem onkraj ali proč od vsake zgodovine, pred njo ali po njej - pri čemer se zavedam, da so k taki stalni sliki prispevala tudi bratova označevanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani