nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ti slovenski fantje bi morali takoj utihniti, se priplaziti iz svoje oklepne trdnjave in nemudoma, vsak posebej, prav tako brezdomno kot jaz čepeti na stolih, odrejenih zanje, z naključnim, smrdečim, sopečim, praskajočim se tujim telesom poleg sebe, in se potem prav tako nemo, zgolj s pljuskanjem internatskega vodnjaka v ušesu namesto z zaupnim šušljanjem sozarotnika, sprehajati po dvorišču kot Filip Kobal tukaj, za katerega je vaša družabna manjšina še bolj odvratna od tiste brezjezikovne, nesložne, brezsmerne, s povešenimi glavami in stisnjenimi pestmi postopajoče, tavajoče večine!
Šele veliko kasneje mi je eden od teh drugojezičnih povedal, da svojega kroga nikakor niso tvorili zato, da bi se združevali zoper nas ostale; postajanje drug okrog drugega v kotu da je bilo bolj edina možnost za to, da bi iz sogovornikovih ust, po celem dnevu prisiljenega govorjenja v tujem jeziku, končno zaslišali materinščino, ki ni bila zaželjena samo pri
nemških sogojencih, ampak tudi pri nadzornikih. Tako tiho pa da so se pogovarjali samo zato, ker da niso hoteli nikogar dražiti; in izmenjavali da si niso nič drugega kot nepomembnosti, o vremenu, šoli, paketih s klobasami in slanino od doma, te pa vsekakor z velikim oddahovanjem: domače glasove so predajali drug drugemu ‘kot pri obhajilu’; v tistih nekaj trenutkih dnevno, ko so bili lahko končno sami s svojo preganjano govorico, da jim je bilo ‘slovesno pri srcu’, celo kadar so se zavestno omejevali na najbolj vsakdanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani