nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nato spet posije sonce, že dolgo, in obrežje sicer mirnega jezera se svetlika od kapelj, ki padajo z grmov.
Kljub temu sem vsak popoldan odhajal iz kraja, vedno z določenim ciljem, na nekakšno mizasto ravnino, ki se imenuje, kot velik borov gozd na Podjunskem polju, ‘Dobrava’ (približno ‘pokrajina s hrasti’), toda skoraj gola je, bori in hrasti samo kot posamezna drevesa; nenaseljena in komaj obdelana, z videzom - začuda tako blizu dna doline - zapuščene planjave.
Na tej planoti sem bil čisto zase, toda ne da bi bil ločen od sveta; kajti na vsakem mestu se je čutila bližina civilizacije, celo močneje kot v gostilni z njenim hrumenjem vode: gozdni traktorji, obračalci sena, puhalnik naprave za sušenje lesa; povsod dvigajoči se ognjeni dim in migotanje avtomobilskih šip sem gor; ena sama veslača z veliko posadko, spodaj na jezeru; tudi ptice zgoraj in čebele poleg mene so mi kazale, kot električni drogovi, na
neprepoznavno ostajajoče ljudi ob vznožju ledeniške groblje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani