nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
On, ki je, skoraj že odrasel, odšel od doma, drugače kot jaz, po svoji volji, v inozemstvu ni našel nobene tujine, ampak ‘najbolj naše’ (po pismu), svoj jezik; po sedemnajstih letih molka in prdenja je nastopil kot samozavestni govorec, ja, kakor na nekaterih svojih odtrganih lističih, kot lahkoten igralec z besedami (čemur ustreza tista fotografija, na kateri, sredi vasi, s klobukom poševno na glavi, stoji na eni nogi, drugo pa izteza daleč predse). Tako je bil tudi prvi v družini, ki ni, vsekakor v času svojega učenja na jugu, trpel zaradi domotožja; šola, z ‘velikim mestom Maribor’ takoj zraven, je postala njegov drugi dom. In on je bil tudi tisti, ki se je z enega svojih potovanj po Sloveniji vrnil z zgodbo o upornem in nato usmrčenem kmetu Gregorju Kobalu: za ‘Kobalom’, na pokopališču v Kobaridu eden najpogostejših priimkov, je pričel takoj brskati v starih krstnih knjigah tamkajšnjega župnišča, vedno bolj nazaj, vse do konca sedemnajstega
stoletja, kjer je bilo zapisano rojstvo tistega, ki ga je potem določil za našega pradeda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani