nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Čim bolj dolgo sem ostal, hodil gor in dol, se obračal, stal, se oziral, tem bolj jasno se je zemljišče, kot uporabni vrt v naravnem odmiranju, preoblikovalo v delo, v obliko, ki je posredovala in častila ljudsko roko, s to prednostjo, da jo lahko druga prenese v drugo obliko, na primer v obliki črkopisa tja na bok kotanje, ki so ga stopnjevale zapuščene steze - bele in bolj bele vrste, med sneženjem polagoma izstopajoče. Za obročem lišajev in omel so se na vejah sadnih dreves obnavljala njihova ‘očesa’; gnilobno svetlobo na koreninah so prestreljevale kremenčeve iskre; in od stojala v sredini vrta je vel jugo, ki se je tudi kasneje v zaprtih sobah vedno znova dvigoval.
O dvojem sem zdaj razmišljal: pred drevesnimi gobami, ki so v obliki ščitnikov oklepale štore, o nekem bratovem pismu, v katerem je omenjal takšno ‘gobo’, s katero je v mraku na veliko soboto hodil okrog velikonočnega kresa (to da mu je bilo ‘najbolj
sveto in veselo’, in potem da ‘je bilo slavje tudi že mimo, še klobase me niso mogle tako razveseliti’) - in pred vrhi drogov o tisti leskovki, zgoraj razcepljeni, na katero je oče, pogosto surov do živali, njega dni nabodel gada, razsekanega pri košnji: ta, ki se ni samo ves takratni dan, ampak v vseh letih vijugal v razcepu, ob palici, zariti v tla, bolj trajno znamenje tega kraja kot vsi sončni sadeži, se je zdaj razblinjal, in obrnjen k svojim prednikom v najbolj praznem kotu vrta ter obenem pri iskanju otrokovih oči, odvrnjen od enoglasja mrtvaške tožbe in izpeljan iz ‘večnega kraljestva ločitve’ (tako brat), sem govoril, namesto z zmagoslavnim, seveda s prej odpovedujočim glasom, dobesedno dalje:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani