nova beseda
iz Slovenije
Margaret Drabble: Zlati svetovi, poved v sobesedilu:
Pogledala je mizo, nato sebe in si dejala, da ne sme skrbeti: zaslišala je avtomobil, ki se je ustavil zunaj na privozu, začutila je, kako je otrpnila, mačka je v strahu skočila iz njenega naročja in vsa gotovost je kot voda iz zlomljene skodelice v trenutku iztekla iz nje, začutila je, kako od razburjenja hitreje diha in kako ji srce hitreje razbija, živčno je vstala, ko je zaslišala glasove na poti in vsega pretvarjanja je bilo konec, spet je postala nič, bila je prestrašena, v pričakovanju bolečine, v pričakovanju, da bo šlo vse narobe, kot bo zagotovo tudi šlo, in v tem trenutku, kot nalašč, kot bi bil še vedno s popkovino privezan nanjo, se je mali začel dreti, še preden je sploh odprla vrata.
Tako je torej Marka Birda, ko je vstopal skozi vhodna vrata na hodnik z mizico za telefon, s knjižno polico, linolejastimi ploščicami in vazo, polno listja, pozdravilo tuljenje, svojo ženo je našel ob vhodu v dnevno sobo, stala je tam, vsa zapeta, suha,
bleda in neodločna, z otrplim nasmeškom na ustih.
(Frances je istega večera ob istem času rezala por za večerno juho otrokom: na podeželju ljudje jedo zgodaj, medtem ko gredo otroci v Londonu pozno spat.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani