nova beseda
iz Slovenije
Margaret Drabble: Zlati svetovi, poved v sobesedilu:
Hodil je skozi cvetje, kot bi bilo prvo jutro, in nato skozi majhna vratca po hribu navzgor, kjer se je teren nenadoma spremenil iz hudourniških tal v trato, okrašeno s krečem in materino dušico, s svilnico in jetičnikom, in tam je rasla najčudovitejša roža, tako ustrezno poimenovana trava Parnasa; po njenih belih, kot izrezljanih cvetnih listih, ki so bili progasti od njene bledo zelene krvi. Nadaljeval je z vzpenjanjem, da bi si ogledal morje, ki ga je še vedno zakrival skalni rob hriba: vzpenjal se je s težko sapo, kajti hrib je bil strm, čeprav nizek in na vrhu se je ponujal razgled, ki je bil še čudovitejši, še bolj divji, še bolj raznolik, kot bi si lahko predstavljal v temi noči. Pred njim je ležalo morje, polno otočkov, ki so se vzpenjali kot sivi tjulnji, kot delfini so iz morja dvigali svoje hrbte, se vzpenjali in brsteli, do koder je segel pogled, ekspanzija skalnatih otokov, ležečih v modrozelenem morju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani