nova beseda
iz Slovenije
Margaret Drabble: Zlati svetovi, poved v sobesedilu:
V naglici je navlekel nase obleko in se prebil skozi vrt, kjer je med piščanci in košarami za jastoge stal njegov motor: prebijal se je skozi bujno cvetje, škrlatno, rumeno, zeleno, ki je raslo v gostem in bohotnem dolgopecljatem obilju, nagajivke z dolgimi rumenimi vratovi in rdečimi lisami, spominčice s svojimi malimi, a popolnimi bledomodrimi cvetovi, ki so se divje razraščale ob dnu žive meje, toliko popolnosti na tako majhnem prostoru, tako ljubke in tako ponavljajoče se kot kristali, tako nenevarne, tako nezmotljive, in spet tako zelo drugačne od snežink. Hodil je skozi cvetje, kot bi bilo prvo jutro, in nato skozi majhna vratca po hribu navzgor, kjer se je teren nenadoma spremenil iz hudourniških tal v trato, okrašeno s krečem in materino dušico, s svilnico in jetičnikom, in tam je rasla najčudovitejša roža, tako ustrezno poimenovana trava Parnasa; po njenih belih, kot izrezljanih cvetnih listih, ki so bili progasti od njene bledo zelene
krvi. Nadaljeval je z vzpenjanjem, da bi si ogledal morje, ki ga je še vedno zakrival skalni rob hriba: vzpenjal se je s težko sapo, kajti hrib je bil strm, čeprav nizek in na vrhu se je ponujal razgled, ki je bil še čudovitejši, še bolj divji, še bolj raznolik, kot bi si lahko predstavljal v temi noči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani