nova beseda
iz Slovenije
Libuše Moníková: Fasada, poved v sobesedilu:
Druge, zatemnjene, založene s potolčenim pohištvom, zavese, ki se mehko napihujejo v pišu; novi hodniki, mrzle verige sob, tesnoba, a se še dá dihati.
In naprej, ven v opojno nočno nebo, tja skoz zrakove, med jarke zvezde in temne planete, še neodkrite, prepoznavne le po izposojeni svetlobi, svojem šibkem albedu. Rastejo vse bliže, vse strašneje, in so že mimo, trčenje bo počakalo na naslednjega velikana, ki se za njimi v nezaslišani velikosti prikobali sem, da me zmečka - in že me izpustijo iz svojega kamnitega objema.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani