nova beseda
iz Slovenije
Libuše Moníková: Fasada, poved v sobesedilu:
Na obraz, vrat in podlakti mu je leglo belkastosivo apno, na rokah se mu sprijemlje v kraste, veke in trepalnice ima pomokane. Od naprezanja oči se ga poloti trepetavica vek, tako neukrotljivo in neosebno, kakor da sploh nima opraviti z njim, temveč je zgolj izraz nekakšne filogenetske razvojne zablode, zapoznel odziv na šibko trkanje v jajcih s sedmero lupinami, jajcih zavrijevih mladičev, ki se niso več mogli izmuzniti iz svojih varovalnih ovojnic; natikanje oklepa, pretirano varovanje zaroda je bila napačna evolucijska pot, prihodnost so imele majhne, gibke vrste. Prakuščarji, trilobiti - iz ljubezni do okamnin, do slepih ulic v evoluciji rezlja Orten žuželko v friz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani