nova beseda
iz Slovenije
Libuše Moníková: Fasada, poved v sobesedilu:
Sledijo stavki, prisiljena pojasnila, ki naj bi poglajala, a se do gležnjev zapletata vanje, Orten jecljaje, Marie žolčno popadljivo iz silnega razočaranja, vselej zadene v tisto mesto, ki najbolj boli, skušata se vrniti tja, kjer sta se še razumela, mislila, da se razumeta, kjer sta se začela približevati drug drugemu. Po ovinkih iščeta bližnjico drug do drugega, da ju mineva potrpljenje zaradi počasne pameti drugega, pa odtavata skoz predmestja na obrobju majhnega mesta, naletita na dve neznani točilnici pa ne vstopita, Marie drgeta, a se ne pusti pogreti, ne z njegovimi rokami ne z njegovim jopičem, zakrnjeno hodi po blatnih jarkih, ne vzdigne pogleda, ne spregovori, že celo uro ne odgovarja več. Orten jo je že vse vprašal, ji vse predlagal - se hotel posloviti, jo odpeljati domov, se raziti, se sestati prihodnji dan, pojutrišnjem skupaj odpotovati - ne vé več, kaj bi lahko še narobe rekel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani