nova beseda
iz Slovenije
Libuše Moníková: Fasada, poved v sobesedilu:
Med pokvečene vrbe, pentlje iz drena in bledo travo nastilje Vilma gnezdom podobna ležišča za čez noč, jih napolni z listjem, muncem in šopi nabranega perja, zavida urnim lisicam, ki ulovijo kakšno ptico. Nekoč se spotakne čez korenino, in ko pade, drži naenkrat v rokah mokoža, ptico od strahu izpusti, a se na mah ovede, se požene za njo, ptica je pod njo, čuti bitje njenega srca v svojih prstih, gleda stran in stiska, dokler brcanje in krči ne odjenjajo, nekaj ji pri tem poči v rokah, samo zato, ker že tri dni ni nič jedla, ne bruha. Druge nadloge so ji medtem zdijo nekaj vsakdanjega, skoraj jih ne opazi več, a so obenem vrelec daljnjega, nikdar dopuščenega veselja na koncu temnega, skrivnostnega predora.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani