nova beseda
iz Slovenije
Christian Andersen: Andersenove pravljice, poved v sobesedilu:
Od veselja so jokali in se od žalosti smejali, ko so drug drugemu pripovedovali, kaj so medtem doživeli in koliko so prehrepeneli drug po drugem. Vsi pa so natanko vedeli, da je vsega tega kriva samo njihova hudobna mačeha.
»Mi bratje,« je povzel najstarejši med njimi, »kot labodi letamo sem ter tja in plavamo, dokler je sonce na nebu, ko pa zaide, se lahko vrnemo v človeške postave; zato si moramo vselej še pred sončnim zahodom poiskati varno počivališče; če bi namreč ob sončnem zahodu leteli kje med oblaki, bi v človeški postavi pocepali v morje in potonili.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani