Dve uri si nista enaki. Otroške noge capljajo nerodno po sobah, debele ročice se stezajo po visokih kljukah, počasno odpirajo vrata ‒ kakor srebrn zvonec zveni otroški smeh v srce. In tisto lepo, ganljivo prebujanje mlade duše v otrokovih očeh, tisti ljubeznivi, prvi drhtljaji srca in dražestno smešni pojavi značaja.