Vladoša se igra, mama bere, Barica šiva nov predpasnik. Pikica leži vznak in gleda, kako trepeče listje v čistem, toplem zraku, posluša, kako pojo ptice, kako se otroci igrajo, glasno pojoč, in v malem telescu se budi polahko, polahko nežna, bela, svetla dušica, v malem srčecu klije neka milina ‒ jasna in vesela dobrota, prisrčnost in ljubeznivost. Nobene zlobe ni v tem drobnem srčecu, nobene sence v mali, rahli dušici.